Spoštovani,

obveščamo vas, da bo PROdom biro d.o.o. v času od 29.4.2024 do 3.5.2024 zaradi kolektivnega dopusta zaprt.

Hvala za razumevanje in lep pozdrav!      

kolektiv Prodom biro

Ustavno sodišče je zadržalo izvrševanje 146. člena gradbenega zakona, dokler ne sprejme končne odločitve. To pomeni, da velikega števila hiš vsaj začasno ne bo več možno legalizirati, torej tudi uporabnega dovoljenja ne bodo dobile.

Na podlagi 146. člena GZ-1 se lahko legalizirajo hiše oziroma objekti, izvedeni brez gradbenega dovoljenja ali v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, in se jim izda odločba o legalizaciji ali dovoljenje za objekt daljšega obstoja. Pogoj je, da objekti od 1. januarja 2005 obstajajo v bistveno enakem obsegu in bistveno enake namembnosti.

Nedavno smo pisali o tem, da je v praksi uporaba 146. člena najbolj pogosta, saj je hiš, ki so v neskladju z gradbenim dovoljenjem veliko. Pogosta odstopanja so povišanje hiše za eno etažo, dvig kolenčnega zidu v mansardi, sprememba višine slemena, rotacija slemena za 90°, povečava tlorisnih ali višinskih gabaritov, izdelava frčad, ureditev dodatnega stanovanja v mansardi. Gradnje, ki sploh nimajo gradbenega dovoljenja, pa prav tako niso redke.

Sporni člen dovoljuje, da se praktično za vsako stavbo, ki se od leta 2005 ni več spreminjala, najde rešitev. In to tudi v primeru, če se je stavbi pred tem datumom spremenila namembnost, oblika, če se niso upoštevali urbanistični faktorji in odmikih, torej tudi, če sploh ni bila skladna s prostorskim aktom, ki velja na določeni parceli.

Državni svet: 146. člen ni ustaven
Na podlagi tega člena se lahko legalizira tudi objekt, ki stoji na kmetijskem ali gozdnem zemljišču.

In prav to je eden od bistvenih razlogov, da je državni svet na ustavno sodišče vložil pobudo za presojo ustavnosti tega člena. Njegovo izvrševanje naj bi po mnenju državnega sveta povzročalo več težko popravljivih ali celo nepopravljivih posledic, saj investitorjem omogoča, „da pridobijo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, z izdajo katerega se šteje, da ima objekt tudi uporabno dovoljenje, brez sodelovanja nosilcev urejanja prostora, vključno z občino, ki ima izvirno pristojnost urejanja prostora na svojem območju.“

Izvrševanje spornega člena po njihovem mnenju pomeni še kršenje ustavnih določbe glede varovanja zemljišč, okolja in ohranjanja zdravega življenjskega okolja.

Navajajo še, da naj bi ustavitve inšpekcijskih postopkov za odstranitev nedovoljenih objektov zaradi pridobitve dovoljenja po 146. členu dajale napačno sporočilo ostalim investitorjem, ki se odločajo za gradnjo objektov na zaščitenih zemljiščih, obstajala pa naj bi bojazen, da bo zakonodajalec tudi v prihodnosti še premikal časovno mejo, kateri objekti štejejo za objekte daljšega obstoja, kot je to storil z GZ-1.

Ustavno sodišče: nastane lahko nepopravljiva škoda
Ustavni sodniki so soglasno sklenili, da izvrševanje spornega člena zadržijo, dokler o njem dokončno ne odločijo. Hkrati so odločili tudi, da inšpektorji za objekte, zgrajene brez gradbenega dovoljenja ali v nasprotju z njim, lahko vodijo postopke in izrekajo inšpekcijske ukrepe, vendar pa ti ne smejo biti izvršeni, dokler ne bo ustavno sodišče sprejelo dokončne odločitve o (ne)ustavnosti tega člena. Tudi rok za prostovoljno izvršitev inšpekcijskega ukrepa v tem primeru v času ne teče.

Zadržanje spornega člena so pojasnili z obrazložitvijo, da se v primeru, če bi se izkazalo, da je ta protiustaven, v dovoljenja za objekte daljšega obstoja, ki bi v času do končne odločitve ustavnega sodišča postala pravnomočna, ne bi bilo mogoče več poseči. To pomeni, da za objekt, ki bi v tem času pridobil odločbo o objektu daljšega obstoja, s tem pa tudi uporabno dovoljenje in tako ne bi bil več nelegalen ali neskladen, inšpektorji ne bi več mogli izreči inšpekcijskega ukrepa. Inšpektorji za tak objekt ne bi mogli odrediti odstranitev ali vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma drugačne sanacije, s tem pa bi nastale težko popravljive škodljive posledice, ki jih gradnja objektov povzroča za okolje in prostor, in postale trajne oziroma nepopravljive.

Po mnenju ustavnih sodnikov so te posledice hujše od posledic, ki jih lahko povzroči začasno zadržanje spornega člena. Zadržanje namreč pomeni le, da se do končne odločitve ustavnega sodišča, postopki izdaje dovoljenj za objekte daljšega ne morejo začeti oziroma končati. Bodo pa lahko izpeljani kasneje, če bodo ugotovili, da člen ni v neskladju z ustavo.

Inšpekcijski ukrepi se ne izvršijo
Ker pa bi začasno zadržanje izvajanja 146. člena lahko imelo škodljive posledice za lastnike objektov, ki bi jim inšpektorji v času do končne odločitve ustavnih sodnikov izdali ukrep odstranite nelegalnega objekta in vzpostavitve prejšnjega stanja, so odločili, da se inšpekcijski ukrep ne sme izvršiti.

Do nadaljnjega legalizacija objektov po 146. členi ni možna, to velja tudi za že začete postopke, so pa sodniki v obrazložitvi zapisali, da bodo zadevo obravnavali absolutno prednostno.

dezurni@styria-media.si

AVTOR K. N. 5. DECEMBER 2023

Radon je naravni radioaktivni žlahtni plin, ki večinoma v notranji prostor vstopa iz zemljine pod stavbo.

Vzrok za prehod radona v stavbo so lah­ko majhne spremembe v zračnem tlaku, ki jih povzročajo veter, ogrevanje in pre­zračevanje. Koncentracija radona se po prehodu iz tal v ozračje izrazito zmanjša, vendar se v zaprtih prostorih lahko kopiči in dosega zelo visoke koncentracije. Ra­don je problematičen v notranjem okolju zlasti zato, ker naj bi bil drugi najpogostej­ši povzročitelj pljučnega raka, takoj za ka­jenjem cigaret.
Pravilnik o zahtevah za novogradnje, posege v obstoječe stavbe in sanacijo obstoječih stavb zaradi varovanja zdrav­ja ljudi pred škodljivimi učinki radona (Uradni list RS, št. 14/22) je bil sprejet v začetku leta 2022 z namenom, da se določi ukrepe za znižanje koncentracije radona pod referenčno vrednost in s tem prepreči ogrožanje zdravja ljudi zaradi škodljivih učinkov radona. Uredba o na­cionalnem radanskem programu določa referenčno raven povprečne letne kon­centracije radona v zaprtih bivalnih in de­lovnih prostorih na 300 Bq/m3• študije o bivalnem okolju pa kažejo, da se tveganje za nastanek pljučnega raka zaradi dolgo­trajne izpostavljenosti radonu v zaprtih prostorih statistično bistveno poveča že na ravni 100 Bq/m3 (vir: Direktiva Sveta 2013/59/Euratom).
Območje Slovenije se razdeli na radon­sko območje in na zeleno območje. V radonsko območje spadajo občine Bloke, Bohinj, Borovnica, Brezovica, Cerknica, Črnomelj, Divača, Dobrepolje, Dolenjske Toplice, Gorenja vas – Poljane, Gorje, Gro­suplje, Hrpelje – Kozina, Idrija, Ig, Ilirska Bistrica, Ivančna Gorica, Jesenice, Kanal, Kočevje, Komen, Kostanjevica na Krki, Kostel, Logatec, Loška dolina, Loški Po­tok, Metlika, Mežica, Miren – Kostanjevica, Mirna Peč, Mokronog – Trebelno, Mozirje, Nova Gorica, Novo mesto, Osilnica, Piv­ka, Postojna, Radovljica, Ribnica, Semič, Sežana, Sodražica, Straža, Škofja Loka, Trebnje, Tržič, Velike Lašče, Vrhnika, Vuze­nica, Žirovnica in Žužemberk. Vsa ostala območja spadajo v zeleno območje.
Kljub razdelitvi Slovenije na radonsko in zeleno območje pa pravilnik predvideva zelo sorodne ukrepe za obe področji, saj se smatra, da so ukrepi v fazi gradnje eno­stavni in cenovno sprejemljivi. Tako mora biti novogradnja tudi na zelenem območju opremljena z elementi sistema prezrače­vanja zemljine ali s popolnim tesnjenjem.
Pravilnik v osnovi določa dva načina za zmanjševanje koncentracije radona v no­tranjih prostorih, in sicer s prezračevanjem zemljine pod talno konstrukcijo stavbe ali s popolnim tesnjenjem med zemljino in no­tranjim zrakom z radonsko zaporo.